Široko razpredena diskriminacija, temelječa na pripisovanju, je povezana tudi s spolnimi stereotipi, ki izhajajo iz patriarhalno zaznamovane kulture. Izključevanje se dogaja na točki spolno označene primernosti ali zmožnosti opravljanja določenih opravil. Z drugimi besedami: gre za diskriminacijo, ki izhaja iz seksizma.
»Diskriminacijo nad ženskami čutim v vsakdanjem življenju. Recimo v prometu, ko tipi stresajo na ženske, da so slabe voznice, pa čeprav ni res. […] Prodajalci mislijo, da te lažje 'nategnejo', če si ženska in kupuješ kakšne tehnične stvari. Kot da se ženske na te stvari ne spoznamo. Ali pa si mislijo, da je to za nas čisto dovolj. […] Pa kakšne psovke po radiu. Ravno danes sem po radiu slišala, da lahko kupiš neko 'gajbo za babo', pa še nek nagobčnik zraven dobiš.« (Tanja, 32)
Seksistična kultura se prevaja v spolno označeno različno obravnavanje moških in žensk, kar že v izhodišču vodi v diskriminacijo.
»Odnos strank do natakaric je drugačen kot do natakarjev. Ženske 'pecajo' in mislijo, da ji lahko rečejo vse, ker je ona za šankom v gostilni. Fantom najbrž ne rečejo ravno vsega, imajo vseeno malo spoštovanja.« (Elvira, 31)
S seksizmom sorodna oblika diskriminacije je pripisovanje določenih lastnosti osebam glede na njihov socialni status in posledično izključevanje, ki temelji na pripisanih ali pričakovanih značilnostih. V intersekciji socialnega statusa s spolom so tako še posebej na udaru ženske.
»Iskala sem podnajemniško stanovanje preko agencije in me je vprašala: 'Koliko pa vas bo prišlo v to stanovanje?' Stanovanje je bilo trosobno. Rekla sem: 'Trije.' In je rekla: 'Aha, imate enega otroka?' Rekla sem: 'Ne, dva imam.' In je bilo konec. Začela me je spraševati, koliko imam prihodkov, kako mislim to plačevati. Pa je šlo za stanovanje, ki sem si ga brez težav privoščila. […] Rekla mi je: 'Ne, ne morete. Mama samohranilka ne more priti v stanovanje.'« (Mateja, EX)
Zelo zaskrbljujoča oblika diskriminacije, na katero so opozorile strokovnjakinje s področja duševnega zdravja, je zavrnitev zdravstvene pomoči osebam s temi težavami. Ko strokovni delavci namreč kličejo iz svojih nevladnih organizacij in prosijo za pomoč, je zdravstvenim delavcem jasno, za kakšne težave gre. Lahko bi rekli, da kar vnaprej pripišejo »diagnozo« človeku, ki pa izhaja zgolj iz njegove osebne okoliščine.
Imam izkušnjo, ko zdravnica sploh ni hotela priti, ko sem klicala in rekla, da ženska leži tukaj, da ni odzivna in da po mojem umira. […] In je rekla zdravnica: 'Saj če ne bo umrla danes, bo pa jutri. Saj gre samo za odvisnost. Ona se že toliko let postopoma ubija. Če ne bo danes umrla, bo pa jutri.' Ženska je bila alkoholik. Bila je zdravljena, ampak je ponovno začela piti … To je bila direktna kršitev, ker je bila ogrožena. In je potem res umrla.« (Nina, EX)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi tu.