Pripisovanje kot izhodišče za diskriminacijo lahko temelji na osnovi vidnih znakov, kot je na primer spol, ali pa tudi na osnovi bolj ali manj nevidnih znakov, ki so lahko znani ali pa o njih sklepamo na osnovi drugih delnih, lahko tudi povsem napačnih informacij.
Znak kot viden simbol najprej učinkuje na ravni pogleda oziroma neverbalne komunikacije. Pogledi, strmljenje, grimase in podobno so lahko oblike neverbalne diskriminacije oziroma izključevanja. Marija, ki ima telesni hendikep, se spominja, da so bili tovrstni pogledi zanjo zelo boleči.
»V mladosti so me zelo prizadeli prodorni pogledi ljudi. Že zelo zgodaj sem se zavedala, da sem drugačna. Včasih sem želela, da bi se zemlja odprla in bi se pogreznila vanjo. Pa kaj me tako gledajo?« (Marija, 59)
Znak, ki praviloma pravzaprav govori o določeni identiteti posameznika, je lahko tako močan, da prekrije vse druge (vidne ali nevidne) znake in s tem seveda tudi identitete. Nekateri respondenti in respondentke v intervjujih so na primer omenjali, da ne doživljajo diskriminacije kot posledice intersekcije različnih osebnih okoliščin, pač pa opažajo, kako ena od identitet (ali eden od znakov) zakrije drugo. To je še posebej očitno pri tistih posameznikih, ki so bili nekaj časa izključeni zaradi enega znaka, s prevzetjem novega znaka (npr. vstop v novo versko skupnost) pa je ta postal tako močan, da prekrije tistega, ki je bil nekoč izhodišče za diskriminacijo. Ajša, ki je prevzela muslimansko vero, je na primer omenila, da je bila pred prevzetjem vere pogosteje diskriminirana ali izključena zaradi svojega spola, s prevzemanjem vidnih znakov muslimanske vere (Ajša nosi naglavno ruto) pa opaža, da se je diskriminacija na osnovi spola zmanjšala, hkrati pa pogosteje doživlja izključevanja zaradi svoje vere in s tem povezanih prepoznavnih znakov. Lahko bi torej govorili o nekakšni hierarhizaciji vidnosti določenih identitet. Zdi se, da večja vidnost ali prepoznavnost določene identitete generira več potencialnega izključevanja in diskriminacije.
»Hodila sem po ulici in se pogovarjala po telefonu. Mimo se je pripeljal avto in v njem so bili neki mulci, ki so se nekaj začeli dreti za menoj in pljuvati [zaradi naglavne rute]. Moji kolegici, [ki prav tako nosi naglavno ruto], pa se je prav zgodilo, da so vanjo pljunili.« (Ajša, 29)
Na podoben izključevalen način deluje tudi barva kože kot prepoznaven znak, na osnovi katerega se izključuje. Slovenska družba je namreč bistveno definirana skozi belo barvo kože, odstopanje od tega pa je lahko interpretirano kot eksotika (kar je pokroviteljski način izključevanja skozi fascinacijo) ali kot tujost (v tem primeru gre za klasične rasistične načine izključevanja). Sani, ki je arabskega rodu, in Miha, ki je pol Afričan, pravita, da zaradi svojega izgleda pogosto doživljata neposredno izključevanje.
»Ja, zmeraj je tisto: Arabec, ti si tujec, nimaš nobene pravice biti tukaj. Pojdi tja, od koder si prišel.« (Sani, 45)
»Zgodi se, da se nekdo s tabo na poštnem uradu ali pa na banki pogovarja ne v tujem jeziku, ampak ti poskuša v zelo preprosti slovenščini razlagati stvari, čeprav ti njemu v izvrstni slovenščini razlagaš, kaj pravzaprav od njega hočeš. Včasih dobiš občutek, da te hočejo še bolj na hitro odpraviti, kot te ponavadi hočejo. Včasih je zelo težko biti vztrajen, ker se pri določenih ljudeh zelo hitro sproži refleks, kaj boš pa ti meni niger, črnec, zamorec … karkoli razlagal. […] Skoraj dobiš občutek, bodi srečen, da si lahko tukaj, da te nismo nazaj poslali.« (Miha, 28)
Skozi vidne znake se generirajo stereotipne predstave, ki so pripisane določenim znakom. Stereotipi pravzaprav delujejo na osnovi znaka (kot delne informacije), iz katerega potem zgradimo »preostalo zgodbo« o človeku. Ta zgodba pa je seveda tipska in zato odlično gojišče za diskriminatorno obravnavo.
»Doživljaš nezaupanje. Dostikrat slišiš take pripombe … ja, on je Arabec, je nepošten in take stvari. Včasih to rečejo samo v hecu, včasih pa ne veš, kaj pravzaprav mislijo. […] Poleg tega moram reči, da se je na uradih parkrat tako zgodilo … mešani občutki. Bi rekel prijaznost, malo pa te gledajo tudi tako skeptično.« (Sani, 45)
Izključevanje ali nasilje, ki ga posamezniki in posameznice z vidnimi znaki svoje stigmatizirane identitete doživljajo na ulicah, se v kontekstu uradnih služb, kot so na primer uradi, prenese v diskrimatorno obravnavo ali celo odrekanje storitev.
»Moja prijateljica je lani rodila v ljubljanski porodnišnici, kjer jo babica ni hotela poroditi, ker je rekla, da Bosanke smrdijo. Pa je punca rojena v Sloveniji, šolala se je v Sloveniji, sama je medicinska delavka. Si predstavljate, kakšen šok je bil to zanjo? Ona še danes opisuje svoj porod kot posilstvo.« (Sanja, 27)
»V gostilni naju niso postregli [ker sem Romkinja]. […] Usedla sva se. Vse druge so postregli, naju pa niso. Po dolgem času je prišla natakarica in se zelo grdo obnašala … tako da sva šla potem ven. […] Nekoč, ko sem imela granulom, bila sem vsa zatečena, zelo me je bolelo … ampak tukaj v Novem Mestu me niti en zobozdravnik ni hotel sprejeti. Niti eden. […] Ampak to je res že zelo dolgo nazaj.« (Fani, 58)
»Na študentskem servisu je bil razpis za delo: razvoz in polnitev avtomatov za kavo. Pridem tja [na razgovor] in se predstavim. Gospa in gospod sta me začela spraševati: 'Se čutite dovolj močni, da bi lahko to dvignili? Se čutite, da ste tehnični tip in bi lahko zamenjali tudi kakšno varovalko?' Ko sem jima povedal, da študiram teologijo, sta me začela spraševati po moralnih stališčih. […] Kakšno je moje stališče do splava, do umetne oploditve … […] Na koncu, kar se mi je zdelo absurdno, me je vprašala, če imam punco. Ko sem jima rekel, da imam fanta, se je razgovor kar zaključil. Že zvečer sem dobil obvestilo, da […] me ne potrebujejo.« (Andrej, 21)
Različne oblike diskriminacije, ki se pojavljajo na institucionalnih ravneh in v širših družbenih kontekstih, se prenašajo tudi v medosebne odnose, med drugim tudi v kontekst družine. Respondentke in respondenti so o diskriminaciji s strani svojih družinskih članov poročali o različnih oblikah diskriminacije ali izključevanja; pri istospolno usmerjenih se ta kaže v vzpostavljanju družinske skrivnosti in »ne-govora« o spolni usmerjenosti, v kontekstu spola so respondentke omenjale spolno označene vloge, ki so jim bile pripisane, nestrpnost do določenih manjšin, na primer do etničnih manjšin, pa lahko pomembno vpliva tudi na partnerska razmerja.
»Mene je diskriminirala mama mojega fanta. Ni hotela, da sem v partnerstvu z njenim sinom, ker nisem Slovenka. […] Ona ni nikoli nič rekla. To sem izvlekla iz svojega fanta, ker je bilo njemu tako neprijetno. Večkrat mi je razlagal, kakšna je, pa tudi sama sem opazila, da ima zelo nacionalistične izjave. No, potem pa se je enkrat zlomil in mi priznal, da mu je mama dala na izbiro: naj gre ali pa … da mene pač tam noče videti. Morala bi biti Slovenka.« (Tina, 36)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi najdete tu.