»Slovenci že v vrtcu vedo, kdo je Prešeren, oni [otroci migrantov] pa ne. Oni vedo, kdo je Vuk Karađić, kar ne vedo slovenski otroci. […] In potem so ti otroci v šoli diskriminirani zaradi neznanja.« (Tanja, 32)
Tako kot zgoraj omenjeni primeri barve kože, verske pripadnosti in podobno tudi jezik učinkuje kot znak in določa posameznikovo identiteto. Izgovorjen ali zapisan postane vidni znak in potencialna osnova za diskriminacijo.
Ker je bil v pogovorih z respondenti in respondentkami najpogosteje omenjen kot izhodišče za neenako obravnavo, ga tukaj posebej omenjamo. Jezik kot izhodišče diskriminacije je v slovenskem kontekstu praviloma povezan s pripadnicami in pripadniki manjšinskih etničnih skupin oziroma natančneje nepriznanih »novih narodnih skupnosti« (pripadniki narodov iz bivših jugoslovanskih republik). Pri njih jezik kot vidni znak lahko učinkuje v smislu tega, čemur Miran Komac (2003) pravi nevarnost »romskega sindroma«. To pomeni, da so njihove skupnosti prek jezika (tudi imen in priimkov) prepoznane kot družbeni problem, ne pa kot kulturni fenomen. Jezik je znak »problema«, iz katerega stereotipno izhajajo določene lastnosti in sposobnosti, tako kot to velja tudi v primeru romske etnične pripadnosti. Respondentka, ki se je še v času pred vpeljalo romskih pomočnikov v prve razrede osnovne šole posebej ukvarjala s tem, da bi romskim otrokom olajšala vstop v nov, nepoznan jezik in je zanje pripravila delovne zvezke v romščini, je omenjala, s kakšnim odporom so učiteljice in učitelji spremljali njena prizadevanja. Označili so jo za »cigansko učiteljico« in jo »izrinili na rob zbornice«.
Jezik kot znak je sodeč po zgodbah, ki so jih pripovedovali respondentke in respondenti z neslovensko etnično pripadnostjo, posebej pereč problem v šolskem prostoru. Tu ne izključujejo zgolj sošolke in sošolci, pač pa tudi učitelji in učiteljice, predvsem z drugačno obravnavo, ki se kaže v apriorni predpostavki, da pripadniki drugih etničnih manjšin slabše govorijo slovenski jezik.
»V osnovni šoli sem se večkrat počutila, da mi etničnost povzroča same težave tako s strani učiteljev kot sošolcev. Niso me marali, ker smo bili 'Bosanci', večkrat so me zmerjali. […] Vsi, ki smo bili 'Bosanci', smo morali znati več kot drugi, še posebej pri slovenščini. […] Učitelji so izvajali tudi psihične pritiske nad tistimi, ki smo bili na ić.« (Zdenka, 25)
»Težav zaradi svoje nacionalne pripadnosti nisem imel. Razen pri slovenskem jeziku. Spise sem imel od prvega do četrtega letnika vedno nezadostno. […] Na maturi pa sem za spis dobil 4. […] Nekdo drug je popravljal spise, ne moja profesorica, in sem naenkrat dobil pozitivno oceno. To me je zmedlo. Ampak saj sem vedel, da kolikor toliko obvladam jezik.« (Milan, 34)
»V srednji šoli sem večkrat doživela, da moram imeti več znanja, da dobim enako oceno. Učitelji so imeli ponotranjeno mnenje, da priseljenci enostavno niso enako pametni. Seveda tega nihče ni nikoli eksplicitno rekel, ampak takrat sem parkrat začutila, da mene, ki sem imela dobre ocene, bolj opazujejo, če plonkam. Ko so ugotovili, da ne in da sem morda tudi inteligentna, sem bila pa izjema, ki potrjuje pravilo.« (Nina, 36)
»Učiteljica je moji mami povedala, da mi nikoli navkljub dobrim ocenam ne bo mogla zaključiti slovenščine 5, zaradi tega, ker nisem Slovenka po rodu.« (Sanja, 27)
Diskriminatorna apriorna pričakovanja pa niso vezana zgolj na vprašanje jezika, pač pa se v povezavi s tem lahko prelevijo tudi druge oblike tako imenovanega kulturnega rasizma (cf. Kuzmanić, 2002). Posameznik ni izključen zaradi njegovih zmožnosti ali nezmožnosti, pač pa zaradi pripisane kulture, ki da je manj razvita in vredna kot »naša«. Kulturni rasizem je torej še eden od vzvodov, prek katerega se vzpostavlja tako imenovani Drugi oziroma se reproducira binarna opozicija »mi-oni«.
»V srednji šoli mi je profesorica za slovenščino – in pri njej sem imela oceno pet – na čisto normalno obnašanje, to, ko kaj klepetaš in se hecaš med poukom, rekla, da se ne morem obnašati v razredu tako kot 'dol'. […] To mi je bilo grozno. […] Boli te, da te nekdo ocenjuje na podlagi imena in priimka ali na podlagi tega, od kod so tvoji starši.« (Elvira, 31)
Podobno kot priimki na »ić« tudi sledovi jezikov iz bivših jugoslovanskih republik v izgovorjenem ali zapisanem jeziku posameznika pri delu večinske populacije sproža nekakšno jezo – kar je prav tako oblika kulturnega rasizma –, ker se prav prek tovrstnega jezika kaže »neuspela« ali »nedokončana« asimilacija oziroma, kot temu v primeru islamofobije pravi Srečo Dragoš (2004: 11), gre za reakcijo na »neuspeh kompulzivne asimilacije«. Že pregovorna ugotovitev o neproblematizaciji jezikov pripadnikov drugih nejugoslovanskih narodnosti, ki živijo v Sloveniji, je tu še kako povedna.
»Moj oče se nikoli ni naučil dobro slovensko in mu je bilo vedno nerodno klicati po telefonu. Ker po telefonu so bili na uradih … zdaj ne več toliko, v devetdesetih pa je bilo pogosto, da so bili zelo neprijazni, če nisi govoril čisto slovensko. […] Tako da sva začeli potem midve s sestro klicati. In meni je bilo vedno zoprno, ker si se predstavil z imenom in priimkom. Toliko že imam vključene senzorje, da vem, kdo ob tem kaj pomisli in kdo ne, tako da mi je še zdaj zoprno kam klicati zaradi tega. Na kakšne urade ali institucije.« (Tina, 36)
Zanimivo je, da so nekateri respondenti zaradi boljšega znanja slovenščine od pričakovanega, doživljali nekakšno »pozitivno diskriminacijo«, vendar ne v klasičnem »pozitivnem« pomenu besede, pač pa pravzaprav v negativnem. Zaradi svoje asimilacije so bili nagrajeni in izvzeti iz stigmatizirane skupine. Tako so bili hkrati postavljeni v pozicijo, kjer so »nagrado« lahko uživali, dokler so se distancirali od svoje stigmatizirane skupine in zadostno prikrili svojo identiteto, da ta v večinski skupini ni bila ogrožajoča. Pravzaprav se je na relaciji »mi« - »oni« vzpostavila nova delitev: »dobri migranti« in »slabi čefurji«.
»Prijatelj mi je rekel, da ne mara 'čefurjev'. Potem pa sem rekla: 'Ja, kaj sem pa jaz?' Pa mi je odgovoril, da jaz nisem 'čefurka', ker govorim slovensko, sploh pa da se mi ne vidi, da sem 'čefurka' in da sem asimilirana.« (Tanja, 32)
Tovrstni primeri izključevanja lahko delujejo tudi kot nekakšna oblika pokroviteljstva.
»Delala sem s strankami po telefonu. […] Na vezi sem bila z neko žensko, debatirava, vse ji razložim, ženska je zelo prijazna in me na koncu vpraša, kako mi je ime. Povem ime [romsko/neslovensko ime, op. a.], pa reče: 'O, a ste že dolgo tukaj? Vi pa zelo lepo govorite slovensko.' Rekla sem ji, da sem rojena tukaj … to je bilo leta 2005! Da mi nekdo reče zaradi imena in priimka 'o, vi pa zelo lepo govorite slovensko' …« (Elvira, 31)
Sorodnost jezika kot vidnega znaka z drugimi znaki potrjuje epizoda, ki jo je doživela respondentka s hrvaško etnično pripadnostjo. Dejstvo, da se je na ulici s prijateljico pogovarjala v hrvaškem jeziku, je, podobno kot v primeru naglavne rute, funkcioniralo kot »moteči znak«, ki ga je potrebno odstraniti.
»Enkrat se mi je zgodilo, da sva se s kolegico, ki je tudi s Hrvaške, pogovarjali hrvaško. V tistem trenutku je mimo prišel nek tip, ki je stopil do naju s kolegico in vprašal, zakaj se pogovarjava po hrvaško in če ne veva, da smo v Sloveniji.« (Maja, 20)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi najdete tu.