»Na zavodu za zaposlovanje so rekli, naj si spremenim priimek, da bom lahko našla službo.« (Milka, 41)
Respondentke in respondenti, ki so bili vključeni v našo raziskavo zaradi njihove neslovenske etnične pripadnosti, so poleg jezika najpogosteje omenjali svoje ime kot tisti znak, ki pri drugih sproži diskriminatorno obravnavo, izključevanje ali pripisovanje stereotipov in posledično ravnanje v skladu z njimi oziroma kot odziv nanje (cf. Kuzmanić, 1999). V nekakšni »sprevrženi« različici nomen est omen je ime, ko je izrečeno in postane vidni znak, dober pokazatelj potencialne diskriminacije. Subjektiviteta posameznika ali posameznice je reducirana na njegovo oziroma njeno ime.
»Klicala sem v kadrovsko službo nekega podjetja in vprašala, zakaj me niso poklicali na razgovor, ker sem vedela, da izpolnjujem vse pogoje, ki so jih zahtevali v razpisu. Še enkrat so me vprašali za ime in priimek in sem jim ga povedala. In ženska je rekla: 'No, zato'. […] Podobno je bilo na pravni fakulteti, kjer sem opravljala ustni izpit. Poklicali so me, vendar so se zmotili – pravilno so povedali ime, pri priimku pa so se zmotili. Šla sem noter in iz previdnosti vprašala, če so mislili mene, da ne bi odgovarjala namesto koga drugega. Pogledal je na test in rekel: 'Ja, sem mislil vas, ampak veste, kako je … mi smo s temi priimki bolj tako. Ampak je tudi tendenca naše fakultete, da tako tudi ostane. Posledično nisem mogla niti odgovarjati na vprašanja, ker sem bila v šoku. [Ne pričakuješ,] da ti bo doktor prava na tak način odgovoril.« (Sanja, 27)
»Mi [Romi, op. a.] smo si morali spreminjati priimke. Če si bil Brajdič, je bilo vprašanje, ali boš dobil službo ali ne. Ali boš lahko prodal avto, ker v prometni piše Brajdič? Ga boš lahko kupil, ko boš povedal, da si Brajdič? […] Mnogi Romi smo se morali odpovedati svoji kulturi, da so nas Slovenci sprejeli takšne, kot smo.« (Bobo, EX)
Neslovensko ime hkrati lahko deluje tudi kot eksotika ali zanimivost, pri čemer ne gre za klasične oblike diskriminacije, pač pa izpostavljanje tega imena v svojih posledicah ponovno lahko deluje izključujoče za posameznika.
»To z imenom mi je bilo zelo mučno. Ljudje komentirajo moje ime. Ko se predstaviš, noben nič ne reče, jaz pa moram vedno … ali pa mi zapojejo tisto pesem [znano hrvaško pesem, v katerem je ime respondentke, op. a.]. To mi je pa 'jao bože!'. Saj za nekatere je to v nekem smislu tudi pozitivno, ampak mene pa to vedno opomni, da nisem ista.« (Tina, 36)
»Lažje bi mi bilo, če bi bila recimo Katarina Novak. Moje ime in priimek sta taka, da se takoj ve, da nisem čisto prava Slovenka. […] Verjetno bi bilo lažje, da bi bila Katarina Novak na pošti, na uradih, pri vpisu v srednjo šolo, na faks, kjer koli … Mogoče me ne bi tako pogledali, kot da sem … Saj potem so tudi taki odzivi: 'o, kako lepo ime imate, od kod pa ste?' Večina reče, da je lepo ime, zanimivo, nenavadno, ker ga ne slišijo vsak dan. Ampak to je nekaj drugega. Na Katarina Novak ne bo nihče nič rekel.« (Elvira, 31)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi najdete tu.