Diskriminacija ne izhaja samo iz vidnih oziroma očitnih znakov, pač pa lahko tudi iz nevidnih ali zgolj zamišljenih znakov, hkrati pa diskriminacijo lahko sprožajo tudi znaki, ki jih ne prepoznamo in pravzaprav ne vemo, kaj sporočajo. Ajšin primer je odlična ilustracija tega. Njena nova identiteta (znak »tuje vere«) je v slovenskem prostoru rezultirala v drugačni obravnavi na drugih nivojih, ki ne izhajajo neposredno iz verske pripadnosti. Kot Slovenko, ki je prevzela muslimansko vero, jo namreč pogosto apriorno obravnavajo kot tujko (podobne primere intersekcije barve kože in (slovenske) etnične pripadnosti smo omenjali v prejšnjem poglavju.) V Ajšinem primeru se zdi, da naglavna ruta odigra ključno vlogo.
»Včasih opazim, da ljudje, ki se z menoj pogovarjajo, hočejo na glas in bolj razločno govoriti, da bom lažje razumela. Ali pa mi rečejo: 'Do you speak English?' […] Ljudem včasih ne gre v glavo, ko vidijo, da spregovorim v popolni slovenščini. Ne dopuščajo možnosti, da si lahko Slovenec musliman.« (Ajša, 29)
»Znaki vidnosti« niso nujno dejstveni (kot je na primer naglavna ruta), pač pa so lahko tudi zamišljeni. Predvsem v primeru spolne usmerjenosti domnevni prepoznavni znaki, po katerih osebe, ki diskriminirajo ali izvajajo nasilje, nekoga prepoznajo kot istospolno usmerjenega, zadoščajo za diskriminatorno obravnavo, čeprav so ti znaki lahko tudi povsem napačni.
»Na železniški postaji je skinheadovec [zaradi mojega videza] začel za menoj vpiti, če sem malo čudna. Jaz pa sem mu samo rekla, da naj pride sem, če ima težave, in jih bomo na hitro rešili.« (Maja, 20)
»Sredi noči, ko sem šel 'rahlo koma' po cigarete, so mi na sproti prišli štirje fantje v neki militantni opravi. Rekli so mi, če se lahko malo ustavim, pa sem rekel, da nimam časa. 'A si ti peder?', so rekli. Rekel sem, da včasih tudi. On pa: 'A hočeš, da te nabrišem v rit?'. Jaz pa: 'Ne, sem rekel, da nimam časa.' Potem se je bočno zaletel vame, me pritisnil ob zid in me držal z obema rokama. K sreči sem se mu uspel izviti. Tekel sem stran, oni pa za mano, ampak so potem kmalu odnehali.« (Tine, 25)
Napačno branje vidnih znakov vodi v pripisovanje določenih (stereotipnih) lastnosti, ki pa jih oseba s tem znakom ni želela sporočati.
»Dostikrat, ker so imele trgovine stopnice, me je mama pustila čakati [na invalidskem vozičku] pred vrati in so mi ljudje mimogrede dajali denar. Takrat bi se kar zjokala, tako strašno je bilo. Potem so se ljudje navadili na osebe na invalidskih vozičkih in se je to nehalo.« (Marija, 59)
»Žena našega direktorja se piše kot eden od trenutno popularnih Romov. Ko je negovalka prišla na dom, ko so dobili novorojenčka, je najprej vprašala, preden je sploh pogledala dojenčka: 'A ste vi cigani?' A si predstavljate? […] Ali je to sploh pomembno, ali je cigan ali ne? […] Očitno se ni hotela dotakniti ciganskega otroka …« (Sanja, 27)
Znaki, ki izstopajo in so prepoznani kot tuji oziroma kot znaki, za katere ne vemo, kaj nam sporočajo, lahko postanejo izhodišče za zahtevo po pojasnitvi. Pri tem se »spraševalec« avtomatično postavi na pozicijo svoje lastne kulture kot norme (posledično tudi kot nekaj boljšega), od česar vse ostalo odstopa (kot potencialno problematično ali ogrožajoče). V teh primerih ne moremo nujno govoriti o namerni diskriminaciji, a vendarle tovrstno pozicioniranje na ravni diskurza vodi v izključevanje.
»To se mi pogosto dogaja pri ljudeh, ki nimajo znanja. Ravno pred nekaj dnevi me je neka gospa [zaradi naglavne rute, op. a.] vprašala: 'Kateri sekti pa ti pripadaš? Kaj si ti za ena?' Vprašajo te na tak neumen način, da ne veš, kako bi odreagiral.« (Ajša, 29)
Tako kot je verska identiteta brez znakov praviloma nevidna in neopazna, tako tudi spolna usmerjenost kot osnova za potencialno diskriminacijo šele postane viden znak, na primer skozi istospolno partnersko vezo. Diskriminacija v obliki neverbalnih izrazov ali žaljivih pripomb in vprašanj se v primeru lezbičnega razmerja, kot ga opisuje Lepa, lahko vzpostavlja tudi skozi intersekcijo homofobije in seksizma.
»Vidijo me z ženskami, da jih pripeljem domov in to. […] Otroci tega ne opazijo, bolj tisti od 20 do 30. Potem ocenjujejo in jim dela domišljija. To zdaj govorim za moške. Ker jih vidiš, če si na primer skupaj v dvigalu, kako gleda tebe in tako tvojo partnerko. Vidiš, kako mu v glavi film dela […] Enkrat sem, ko je sosed rekel: 'A je to tvoja sestrična?', odgovorila, da je to moja punca. Ne spomnim se, kaj je rekel nazaj, jaz pa sem mu rekla: 'Glej, ko boš ti tako babo pripeljal, kot sem jo jaz, se pa ti pri meni oglasi.' In sem imela mir. Ni bilo nobenega problema več.« (Lepa, 25)
Večina naših respondentk in respondetnov ni omenjala fizičnega nasilja, ki bi ga zaradi svoje identitete doživljali, z izjemo ene skupine: istospolno usmerjeni. Predvsem istospolno usmerjeno moški (ne pa izključno!) so poročali o fizičnem nasilju, ki ga v vsakdanjem življenju doživljajo zaradi svoje spolne usmerjenosti in zaradi stigmatizacije te spolne usmerjenosti. Kot kažejo raziskave (Švab in Kuhar, 2005, Velikonja in Greif, 2001, Kuhar, Maljevac, Koletnik in Magić, 2008) so pogosto žrtve fizičnega nasilja s strani neznanih oseb v javnem prostoru (na primer mladostniških skupin), ki v tem, da »prebutajo pedre« vidijo obliko zabave in dokazovanja svoje prave moškosti. Švab in Kuhar (2005) poročata, da je skoraj 24% vprašanih gejev in lezbijk zatrdilo, da so bili že žrtve fizičnega nasilja. V več kot 60% primerov so bili izvajalci tega nasilja neznanci, do nasilnih situacij pa je prišlo na javnem prostoru (ulica, bari ipd.).
»Šla sva žurat v strejt lokal, ki ni bil gej frendli. Na plesišču sva se sprostila […] in nekdo nama je takoj rekel: 'Pridita ven, da vaju razbijem, pedra frdabana'. Ko sva šla ven na cigaret, se je začel dreti: 'Pička vama materna, pedra! To je tvoja žena?' […] Potem je mojega prijatelja počil po glavi. Varnostniki niso reagirali. Stala sta pri vhodu in se posmihala. Potem sva poklicala taksi in se odpravila na policijo. Tam so nama rekli, naj greva na urgenco, če nama je kaj, in da bodo tam naprej ukrepali.« (Andrej, 21)
»S fantom sva šla iz Metelkove. Tam zunaj, kjer je avtobusna postaja, naju je ustavila skupina fantov, češ da so geji in iščejo gejevski klub. […] Rekla sva, da je to tam. 'Pa vidva, sta geja?' je bilo vprašanje. In sva rekla, da ja. In potem so hoteli, da počepneva ali kaj jaz vem …ampak nisem popustil in sem zbežal. Nekaj malega sem dobil v trebuh, ampak mi je uspelo. Njega pa so zadržali in ga tepli in meni je potem počil film. […] Drl sem se, naj pokličejo policijo, ampak oni so potem izginili in ga pustili na miru. […] [V takih situacijah] je zelo pametno oditi, tako da ne pokažeš strahu. To je formula, da ne dobiš kaj po gobcu.« (Matjaž, 30)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi najdete tu.