»Svet je narejen po meri tridesetletnega belopoltega moškega, ki je v telesni top formi. Vse, kar ni to, je diskriminacija.« (Nina, EX)
Namen raziskave, ki smo jo izvedli v okviru projekta ni bil v oblikovanju pregledne klasifikacije vseh možnih oblik diskriminacije. Klasificirali smo le diskriminatorne epizode, ki jih je bilo moč razbrati iz intervjujev in fokusnih skupin. Čeprav smo pri tem poskušali biti čimbolj nazorni in opozoriti na posamezne vidike diskriminacije, se kategorije, ki smo jih uvedli, nujno prekrivajo. V osnovi smo bili pozorni na dva pristopa h klasifikaciji diskriminacije: njena oblika in prostor izvedbe. Preostale epizode diskriminacije smo uredili glede na vidnost ali nevidost/zamišljenost znakov, ki so bili razlog za diskriminacijo, in glede na stigmo, ki je posameznim osebnim okoliščinam pripeta.
Ob prebiranju zgodb, ki smo jih zabeležili, smo ugotovili, da je potrebno naše posege z interpretacijo teh zgodb minimalizirati in postaviti v ozadje. Zabeležili smo namreč toliko diskriminatornih epizod, ki so tako zgovorne, da so tako rekoč same klicale po več prostora. V nadaljevanju svoje interpretacije zato umikamo v ozadje, prostor pa prepuščamo samimi izkušnjam, zgodbah in razmišljanjem naših respondentk in respondentov.
»V vsakdanjem življenju ne razmišljam o svoji identiteti ženske. […] Kot človek sem toliko opolnomočena, da mi moja identiteta ženske ne prinaša ne vem kakšne diskriminacije. Razen morda na institucionalni ravni. […] Moja etnična pripadnost pa je stvar, o kateri sem že včasih veliko razmišljala, […] še posebej pa konec osemdesetih, ko so se začela vprašanja odcepitve. Takrat močno. […] Takrat sem dobila zelo močno sporočilo: ti nisi naša, ti nisi enako vredna. Če bo šlo kaj po zlu, boste vi prvi, ki vam bo hudo. Takrat so bila nacionalistična sporočila zelo močna. […] Potem je to pri meni upadlo. Zdaj, ko se pojavljajo spori s Hrvaško, pa spet.« (Tina, 36)
Razlika v razumevanju identitet se vzpostavlja tudi na nivoju potencialne zamenljivosti identitet. Tiste identitete, ki so nezamenljive, imajo primarno pozicijo prav zaradi svoje fiksnosti. To se je še posebej pokazalo na primeru hendikepa, kar pojasnjujeta tudi Mate (musliman) in Marija (bošnjakinja).
»Hendikep je bolj pomemben, ker to sem jaz. Vero podeduješ, lahko jo potem sproti neguješ ali zavržeš, pri hendikepu pa, da bi lahko obstal, se moraš spopasti sam s seboj.« (Mate, 55)
»Ne bi rekla, da je hendikep najbolj pomembna identiteta, ampak me je zaznamovala že z rojstvom. Tega si nisem sama izbrala, ker pa me je to 'stanje' določilo že ob rojstvu, se s tem tudi najbolj identificiram. Od rojstva mi veliko stvari ni bilo dostopnih, od tega, da nisem mogla iti v vrtec, da nisem mogla hoditi v redno šolo, zaradi zakonodaje in arhitektonskih ovir pa je bila edina možnost za izobraževanje v tistem času zavod.« (Marija, 59)
Tekst je odlomek iz knjige dr. Romana Kuharja Na križiščih diskriminacije. Večplastna in intersekcijska diskriminacija. Knjiga je nastala na osnovi raziskave, izvedene v okviru projekta »Progressing towards Equality (PROTECT) – An Intersectional Approach to Discrimination«. Več o knjigi tu.
Vsa imena ob citatih iz intervjujev in fokusih skupin so izmišljena. Številka ob imenu predstavlja starost respondenta ali respondentke. Če je ob imenu namesto številke zapisano EX, pomeni, da je bil sogovornik strokovnjak oziroma strokovnjakinja iz ene od sodelujočih nevladnih organizacij.